Ko med prijatelji po pristanku govorimo o naših letih velikokrat predelamo vse dogodke, ki so se nam v zraku zgodili. Tak pogovor pozitivno vpliva na naše letenje, saj nam pomaga razumeti dogajanje v zraku in nas pripravi na ponovno soočanje z razmerami v zraku, ki so velikokrat nepredvidljive. V predhodni številki je Bojan začel s člankom in ker sem bil v njegovem primeru tudi sam udeležen sem se odločil opisati tudi moje osebno srečanje z razmerami v zraku, ki si jih ne želimo. Če se vrnem na začetek, upam, da imamo vsi ki letimo na koncu dneva prijatelje s katerimi predebatiramo letalni dan, to so namreč neprecenljive izkušnje in velikokrat se učimo na napakah drugih. Žal se ta del letenja vse pogosteje zanemarja in lete ocenjuje samo po dosegih na XC globe, tam so informacije skope in pomanjkljive. Neizkušenega pilota pa velikokrat zavedejo, saj so fantje ki postavljajo rekorde na neki drugi ravni z ogromno znanja in izkušnjami.

Moj dogodek sega v obdobje, ko sem kar hitro napredoval imel preko 100ur letno najprej na A klasi potem dve leti na B, ko sem suvereno prešel na C klaso in se na njej tudi odlično počutil. Večino letov imam na Lijaku od tam pa z veseljem odletim proti Alpam ali morju, če mi to razmere omogočajo.

Zgodilo se je enkrat aprila, ko sem odletel proti Tolminu. Cilj je bil Bled. Podoben let sem že izvedel, počutil sem se dobro, samozavestno, dan je bil lep. Hitro preletim banjško planoto priklopim na Kobalo tam lepo navijem nad Kobiljo glavo in se odpravim naprej v smeri Žabiški Kuk, višine imam dovolj, zahodni veter me sicer rahlo zanaša, tako da smer ves čas popravljam ampak bo že šlo. Tiščim gas, do polovice sicer in rinem dalje. V glavi preračunavam višino in dolet, kot izkušen pilot si mislim in imam tudi več rešitev, če se slučajno ne bi izšlo. Občutek imam, da me vedno bolj zanaša proti vzhodu in tudi kaj hitro požira. Tu storim prvo napako, ko se odločim, da zavijem izven te doline za Kobiljo glavo v kateri ni pristankom in rinem proti vetru proti planini Lom. Propadanje je močno ampak z mojo višino suvereno rinem naprej. Planina je skoraj pod mano, ko se padalo nad mano spravi v kepo. Hitro odreagiram padalo se ponovno formira, izgubil sem nekaj višine ampak še vedno rinem dalje, ko se mi ista stvar ponovi še dvakrat. Sedaj sem pa že nizko, sicer padalo ponovno formiram in v tem kratkem času, ko se ukvarjam s padalom moram sprejeti odločitev ali rezerva ali kaj drugega. Seveda mi prva možnost ne diši in se v trenutku odloči zapeljati z vetrom stran od rotorja v katerem sem se znašel. Zavijem v dolino potoka Lipuščeka za Kobiljo glavo, kjer pa ni ne izhoda ne pristanka. Na hitro zberem misli in začnem izbirati območje z drevesi kamor bom očitno zapeljal, razmišljam kako bom priletel v krošnjo smrek in ali ima telefon signal, ali me bo kdo opazil, let je ponovno miren saj sem globoko v dolini za hribi. Potem pa vseeno pregledam okolico in na pobočju Masovnika (pod Voglom) vidim strm travnik, kjer bi pogojno lahko pristal. Zapeljem v tej smeri, travnik je na južni strani in pomislim kaj pa, če bo kaj dal. Na dogajanje pred par minutami hitro pozabim in se probam rešiti iz te luknje. Nad travnikom vleče malenkost navzgor tako da hitro dobim upanje, z veliko truda poberem se počasi dvignem nad Vogel in odločim, da nadaljujem z letom. Ko odletim čez Bohinjsko jezero na Pršivec in me tam začne malenkost premetavati se odločim, da bo za ta dan dovolj in odjadram do Bohinjske Bistrice, kjer grem lepo z vlakom domov.

Pri vsem skupaj se mi zdi najpomembneje poudariti to, da sem naslednji dan ponovno odletel v Tolmin si od daleč ogledal kraj dogajanja, kasneje pa s prijatelji predelal dogodek in na podlagi njihovih izkušenj ugotovil, kaj je bil razlog zapiranja in kaj bi moral storiti, da se to ne bi zgodilo. Rinil sem v veter in kljub višini sem bil v rotorju stebra na jugozahodni strani Tolminskega Triglava.

Čeprav sem dogajanje analiziral in pošteno premlel se ti take stvari globoko vtisnejo v podzavest in ne vedoč je to tisto sezono močno vplivalo na moje letenje. Verjetno sem zaradi tega bolj konservativen letalec kot bi rekli »ziheraš«. Ker najpomembnejše je imeti se lepo in odleteti tako, da te trenutke lahko deliš s prijatelji, najraje še isti dan na pristanku.

Uroš Komel

POLETOV  DAN V BOHINJU

Vedno se veselim, ko mi na mobitelu zazvoni sporočilo in preberem, da ga pošilja “Damjan-Padalo”. Ponavadi to pomeni, da grem čez dan ali dva letet in da sem s tem bližje izpitu in samostojnosti v zraku. Tokrat ni bilo nič drugače, dokler nisem odprl sporočila: “Prvi vikend v septembru Ekstremi!”

Najprej pomislek: “To pa ni zame, saj še izpita nimam.” Potem pa začnem tuhtati. “Zakaj pa ne? Tudi če nisem še poln fint, bi lahko šel zraven. Bom imel vsaj čas, da sem cel vikend v mislih v zraku, v padalu, da se res posvetim stvari tako, kot je treba. Ker drugače je vedno vse na pol, vedno je 100 opravkov, 100 aktivnosti, pa otroci, pa služba, sploh ni časa za stoprocenten fokus. Saj tudi, če ne bom zares delal vseh ekstremnih sitaucij, se bom imel vsaj čas pogovarjati in družiti z ljudmi, ki si želijo podobno kot jaz.”

In tako sem potrdil udeležbo… Prišel je je prvi teden septembra in v torek smo na Lijaku odleteli eno krajše jadranje, potem pa nam je Damjan razložil, kaj vse nas čaka čez vikend – uha, frontalci, stranska zapiranja, negative, B-stalli, minimalke…

Da je zadeva resna, smo slišali še v četrtek, ko nam je še Rok Kaver na trenažerju obnovil vse vaje, ki jih bomo izvajali (no, povedal nam je tudi še kakšno finto več, npr. Komv in iz spirale ter full stall pa wingover-ji). Od tu naprej pa je šlo zares. V soboto ob osmih zjutraj smo bili pri Bohinjskem jezeru. Organizacija je delala na polno – dva kombija, ena ekipa je že začela s kuhanjem v hišici bohinjskih padalcev. Imeli smo mornarico z dvema rdečima čolnoma, ki sta spremljala dogajanje v zraku neposredno z jezera. Veter je pihal z juga, tako da ni bilo dileme – štart z Vogarja. In gremo. Pravzaprav se nisem še čisto zavedal, samo sledil sem ostalim. Pridem na vzletišče – prekrasen pogled na jezero pod mano, pred mano pogorje, ki se razteza od Črne prsti na levi preko Rodice in Vogla in se zaključuje desno nekje pri Komni. Meglice so se ravno razblinile, sapica je že potegnila navzgor in nam omogočila, da se dvignemo. Rdeča čolna sta se svetila na jezeru pod nama. Vse je bilo pripravljeno za začetek. Prvi Anže skok - uha ter stranska zapiranja. Šlo je brez probemov, brez večjih posebnosti. Preden smo se dobro zavedli, smo bili že drugič na štartu. Frontalec, minimalka, kar naenkrat ni bilo več vetra v laseh (čeprav las v resnici nimam) in slišim glas s čolna: “Popusti komande!” Krasno je uspelo, padalo obvladano. Pred kosilom še štart številka 3 – negative. Tu pa mi ni šlo ravno po načrtih – prva negativa pravzaprav še bila ravno negativa, ker mi koordinacija rok še ni delala pravilno. Potem pa druga negativa, v desno – tu pa sem vse skupaj vzel preveč resno in kar neakrat sem se znašel v situaciji, ki je nisem imel pod kontrolo, padalo se je vrtelo po svoje, ko sem ga po nekaj zavojih spravill v horizontalno letenje, pa je ušlo nekam pred mene, potem pa sem ga še frontalno zaprl in naenkrat sem bil v prostem padu. Še dobro, da se je potem moj Pawn spravil k sebi in čez kako minuto sem živ in zdrav pristal ob jezeru. Sem se pa še čez po ure malce tresel.

Bil je čas, da kaj pojemo in Anže s pomočniki so nam pripravili odlično zelenjavno juho. Popoldne se je veter pojačal, domačini so odsvetovali nadaljnje letenje. Tako smo se za nekaj ur posvetili čevapčičem, pogovorom, čolnarjenju in socializaciji. Ko smo že pričakovali, da to pomeni konec letenja za ta sobotni dan, se Damjan odloči, da pa je čas še za zadnji skok. Veter se je začel rahlo umirjati. In ker je bila vremenska napoved za naslednje jutro slaba, je padlo vprašanje: “Kdor želi metati rezervo, ima sedaj priložnost.” Pod vtisom zadnjega skoka nisem bil prepričan, da si to res želim, ampak nima človek vsak dan priložnosti, da je pod kontrolo petih krasnih inštruktorjev, zato sem se odločil za poskus. S cmokom v grlu. Pridemo na štart. Ni bil ravno nedolžni veter, pa še malo s strani je vleklo. Priznam, ni mi bilo prijetno, bilo me je strah. In ko sem spremljal tečajnike pred mano, kako so se s težavami odlepili z vzletišča, sem bil še bolj živčen. Ampak človek mora kdaj čez sebe in z Rokom na štartu, Lukom, Tomažem in Komelom v čolnu ter Damjanom na pristanku je bilo vse skupaj malo lažje. Vsi tečajniki so že opravili svoje, samo jaz sem še ostajal na vrhu. Vzlet je uspel brez problemov, umirim se, priletim nad jezero in se začnem pripravljati na manevre. Pogledam navzdol – 400 m pod mano se valovi srebrna površina ledeniške vode. Pomislim sam pri sebi: “Kaj je meni sedaj tega treba…” Ampak zato sem tukaj. In čas je za manevre. B-stall prvič, B-stall drugič, potem pa še izmet rezerve. Vse poteka tako hitro, da še preden sem se dobro zavedel, sem čofnil v vodo. Srečno. Čez par minut sem bil že na obali, pod budnimi očmi turistov, ki so spremljali naše manevre. Zavriskal sem od sreče in adrenalina, ki se je sprostil iz mene. Čudovit občutek, ne doživiš tega velikorat v življenju.

Tako je bil dan končan, kar se letenja tiče. Mi pa smo nadaljevali z dobrotami z žara, pivom Reservoir Dogs ter vinom. In seveda ob pripovedovanju občutkov, ki smo jih doživljali skozi dan.

Naslednje jutro je vreme proti pričakovanjem omogočalo še en skok. Tokrat z Vogla. Žal samo za tiste, ki so imeli suha padala. Jaz sem bil na pristanku in opazoval obraze pilotov po pristanku. Vsi z nasmehom na obrazu, vsi presrečni, da so bili v zraku in občutili tisto padalsko svobodo in majhnost istočasno, zaradi katere nas vleče v zrak. Za vedno pa si bom zapomnil Primoža, ki je prvič v življenju nad jezerom izvajal full stall-e. Ko je končal z manevri, je začel vriskati. Še visoko nad nami v zraku se je iz njega sprostila gora adrenalina. In ko je pristal, so se mu rahlo zarosile oči, mi pa smo ploskali. Ne iz vljudnosti, ampak iz srca. Ker smo čutili z njim, z njegovo srečo, z njegovim veseljem.

To je bil krasen konec bogatega vikenda. Če potegnem pod črto - brez poškodb, bez slabe volje, brez nesreč. Ampak z veliko novimi doživetji, spoznanji, občutki, ki nas bodo spremljali do konca življenja. Vredno je bilo vsake minute. Hvala vsem, ki ste omogočili, da se je to zgodilo. In upam, da nas bo prihodnje leto Bohinj spet pričakal in sprejel te norce, ki se “igrajo s svojim življenjem”.

Za ogled slik sledi povezavi: Slike

Urh Černigoj

Pred začetkom letošnje sezone me kliče g.Predsednik in pravi, da sestavlja koledar za Ligo in da bi bilo lepo, če bi se po dolgem času kaj dogajalo tudi na Lijaku. Sicer se strinjam z njim, vseeno pa nekaj jamram, da ni nobenega v klubu, ki bi to organiziral in da to in ono. Ampak Tilen se je v tem času, kar je na zvezi, že naučil nekaj strokovnih prijemov in pravi: “…veš kaj, damo noter datum in bomo že nekaj zrihtali”. Ok, pa dejmo in določimo datum 9-11 september.

V tednu pred tekmo je iz napovedi jasno, da petek, prvi tekmovalni dan ne bo letljivo, za soboto in nedeljo je pa potrebnega tudi dosti optimizma. Vseeno se Tomaž odloči, da poskušamo dirko izpeljati, saj Lijak je vseeno Lijak!

Kot poje Iztok Mlakar, v soboto “eden po eden pride tko klapa vsa”. Zbere se nas 43 iz 6 različnih držav. Pričakovano jih pride več kot jih je plačalo štartnino, saj je večina po stari navadi špekulirala do zadnjega, ali se bo letelo ali ne. Tukaj bi rad omenil, da s tem ko organizator do zadnjega ne ve, koliko tekmovalcev bo prišlo na tekmo, ne more organizirati stvari kot bi si želeli. Ne moremo imeti obratnih točk 50km stran, če sta za 20 tekmovalcev dovolj dva kombija za retrieve, na dan tekme se jih prijavi pa še dodatnih 20!

Sobota – Task 1

Za soboto je bilo napovedana vzhodna tendenca vetra z višinami do 1700m, kar so idealni pogoji, da poleg grebenčkanja dodamo tudi malo letenja po ravnini. Za popoldan so sicer napovedane plohe, zato pripravimo krajšo 36km nalogo in pohitimo v zrak. Nalogo je bilo mogoče odleteti po daljši in varnejši poti ob grebenu ali po dolini, ki je bila sicer krajša vendar tudi riskantnejša.

Task 1

Prva skupina odleti nalogo brez večjih težav po optimalni poti, za kar porabi dobro uro pri povprečni hitrosti 30km/h. V ciljnem doletu sem izkoristil krog ali dva preveč, ki sta ju naredila Miha in Jurij in pristal prvi v cilju. Naloga vseeno ni bila tako preprosta, kot je sprva kazalo, saj je v cilj prišla le dobra tretjina tekmovalcev.

Nedelja – Task 2

V nedeljo je bila podobna napoved, le veter je bil tokrat bolj zahodnih smeri. Po začetnem grebenčkanju, nas je naloga zopet peljala preko Sabotina, čez dolino do Vogrskega in nazaj mimo Šempasa do pristanka. Skupaj 48km. Vodilna skupina je v cilj prišla točno po uri in pol, na čelu z Jurijem. Tudi na ta dan je dolina naredila selekcijo, saj je v cilj prišla slaba polovica vseh tekmovalcev.

Task 2

Lijak se je ponovno izkazal za izjemno lokacijo za organizacijo tekem, saj vreme večkrat sodeluje kot ne, poleg tega pa greben v kombinaciji z dolino omogoča zanimive naloge. Mislim, da bo kar veljalo, da smo Slovenci odlični piloti v veliki meri tudi zaradi Lijaka. Ko bi le to znali prepoznati tudi lokalni mestni veljaki, bi bilo lahko takih tekem še več.

Za konec naj pohvalim Tomaža Bavdaža, ki je s podporo članov in društva POLET Nova Gorica izpeljal odlično tekmo, kjer ni manjkalo glasbe in pijače, padalci smo pa itak sami sebi najboljša družba!

Rezultati:

Informativni Dan

Predstavitev jadralnega padalstva bo potekala 6.3.2021 ob 10:00 na pristanku Lijaka.
Zaradi organizacije so obvezne prijave na dogodek.
Več informacij in prijave na društvo Polet: 031327953 ali društvo Kovk: 051270456.