• 031 327 953
  • This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.

Pred začetkom letošnje sezone me kliče g.Predsednik in pravi, da sestavlja koledar za Ligo in da bi bilo lepo, če bi se po dolgem času kaj dogajalo tudi na Lijaku. Sicer se strinjam z njim, vseeno pa nekaj jamram, da ni nobenega v klubu, ki bi to organiziral in da to in ono. Ampak Tilen se je v tem času, kar je na zvezi, že naučil nekaj strokovnih prijemov in pravi: “…veš kaj, damo noter datum in bomo že nekaj zrihtali”. Ok, pa dejmo in določimo datum 9-11 september.

V tednu pred tekmo je iz napovedi jasno, da petek, prvi tekmovalni dan ne bo letljivo, za soboto in nedeljo je pa potrebnega tudi dosti optimizma. Vseeno se Tomaž odloči, da poskušamo dirko izpeljati, saj Lijak je vseeno Lijak!

Kot poje Iztok Mlakar, v soboto “eden po eden pride tko klapa vsa”. Zbere se nas 43 iz 6 različnih držav. Pričakovano jih pride več kot jih je plačalo štartnino, saj je večina po stari navadi špekulirala do zadnjega, ali se bo letelo ali ne. Tukaj bi rad omenil, da s tem ko organizator do zadnjega ne ve, koliko tekmovalcev bo prišlo na tekmo, ne more organizirati stvari kot bi si želeli. Ne moremo imeti obratnih točk 50km stran, če sta za 20 tekmovalcev dovolj dva kombija za retrieve, na dan tekme se jih prijavi pa še dodatnih 20!

Sobota – Task 1

Za soboto je bilo napovedana vzhodna tendenca vetra z višinami do 1700m, kar so idealni pogoji, da poleg grebenčkanja dodamo tudi malo letenja po ravnini. Za popoldan so sicer napovedane plohe, zato pripravimo krajšo 36km nalogo in pohitimo v zrak. Nalogo je bilo mogoče odleteti po daljši in varnejši poti ob grebenu ali po dolini, ki je bila sicer krajša vendar tudi riskantnejša.

Task 1

Prva skupina odleti nalogo brez večjih težav po optimalni poti, za kar porabi dobro uro pri povprečni hitrosti 30km/h. V ciljnem doletu sem izkoristil krog ali dva preveč, ki sta ju naredila Miha in Jurij in pristal prvi v cilju. Naloga vseeno ni bila tako preprosta, kot je sprva kazalo, saj je v cilj prišla le dobra tretjina tekmovalcev.

Nedelja – Task 2

V nedeljo je bila podobna napoved, le veter je bil tokrat bolj zahodnih smeri. Po začetnem grebenčkanju, nas je naloga zopet peljala preko Sabotina, čez dolino do Vogrskega in nazaj mimo Šempasa do pristanka. Skupaj 48km. Vodilna skupina je v cilj prišla točno po uri in pol, na čelu z Jurijem. Tudi na ta dan je dolina naredila selekcijo, saj je v cilj prišla slaba polovica vseh tekmovalcev.

Task 2

Lijak se je ponovno izkazal za izjemno lokacijo za organizacijo tekem, saj vreme večkrat sodeluje kot ne, poleg tega pa greben v kombinaciji z dolino omogoča zanimive naloge. Mislim, da bo kar veljalo, da smo Slovenci odlični piloti v veliki meri tudi zaradi Lijaka. Ko bi le to znali prepoznati tudi lokalni mestni veljaki, bi bilo lahko takih tekem še več.

Za konec naj pohvalim Tomaža Bavdaža, ki je s podporo članov in društva POLET Nova Gorica izpeljal odlično tekmo, kjer ni manjkalo glasbe in pijače, padalci smo pa itak sami sebi najboljša družba!

 

 

 

Rezultati:

OVERALL

1.    Jurij Vidic 

2.    Rok Kaver 

3.    Damjan Čretnik 

 

SPORT

1.    Blaž Kešnar 

2.    Peter Kocjan 

3.    Holger Pauly

 

FUN

1.    Matej Jarm

2.    Veronika Štampfl

3.    Rok Lorger

 

ŽENSKE

1.    Veronika Štampfl 

2.    Magdalena Janaway 

3.    Urša Rojec

 

 


POLETOV  DAN V BOHINJU

Vedno se veselim, ko mi na mobitelu zazvoni sporočilo in preberem, da ga pošilja “Damjan-Padalo”. Ponavadi to pomeni, da grem čez dan ali dva letet in da sem s tem bližje izpitu in samostojnosti v zraku. Tokrat ni bilo nič drugače, dokler nisem odprl sporočila: “Prvi vikend v septembru Ekstremi!”

Najprej pomislek: “To pa ni zame, saj še izpita nimam.” Potem pa začnem tuhtati. “Zakaj pa ne? Tudi če nisem še poln fint, bi lahko šel zraven. Bom imel vsaj čas, da sem cel vikend v mislih v zraku, v padalu, da se res posvetim stvari tako, kot je treba. Ker drugače je vedno vse na pol, vedno je 100 opravkov, 100 aktivnosti, pa otroci, pa služba, sploh ni časa za stoprocenten fokus. Saj tudi, če ne bom zares delal vseh ekstremnih sitaucij, se bom imel vsaj čas pogovarjati in družiti z ljudmi, ki si želijo podobno kot jaz.”

In tako sem potrdil udeležbo… Prišel je je prvi teden septembra in v torek smo na Lijaku odleteli eno krajše jadranje, potem pa nam je Damjan razložil, kaj vse nas čaka čez vikend – uha, frontalci, stranska zapiranja, negative, B-stalli, minimalke…

Da je zadeva resna, smo slišali še v četrtek, ko nam je še Rok Kaver na trenažerju obnovil vse vaje, ki jih bomo izvajali (no, povedal nam je tudi še kakšno finto več, npr. Komv in iz spirale ter full stall pa wingover-ji). Od tu naprej pa je šlo zares. V soboto ob osmih zjutraj smo bili pri Bohinjskem jezeru. Organizacija je delala na polno – dva kombija, ena ekipa je že začela s kuhanjem v hišici bohinjskih padalcev. Imeli smo mornarico z dvema rdečima čolnoma, ki sta spremljala dogajanje v zraku neposredno z jezera. Veter je pihal z juga, tako da ni bilo dileme – štart z Vogarja. In gremo. Pravzaprav se nisem še čisto zavedal, samo sledil sem ostalim. Pridem na vzletišče – prekrasen pogled na jezero pod mano, pred mano pogorje, ki se razteza od Črne prsti na levi preko Rodice in Vogla in se zaključuje desno nekje pri Komni. Meglice so se ravno razblinile, sapica je že potegnila navzgor in nam omogočila, da se dvignemo. Rdeča čolna sta se svetila na jezeru pod nama. Vse je bilo pripravljeno za začetek. Prvi Anže skok - uha ter stranska zapiranja. Šlo je brez probemov, brez večjih posebnosti. Preden smo se dobro zavedli, smo bili že drugič na štartu. Frontalec, minimalka, kar naenkrat ni bilo več vetra v laseh (čeprav las v resnici nimam) in slišim glas s čolna: “Popusti komande!” Krasno je uspelo, padalo obvladano. Pred kosilom še štart številka 3 – negative. Tu pa mi ni šlo ravno po načrtih – prva negativa pravzaprav še bila ravno negativa, ker mi koordinacija rok še ni delala pravilno. Potem pa druga negativa, v desno – tu pa sem vse skupaj vzel preveč resno in kar neakrat sem se znašel v situaciji, ki je nisem imel pod kontrolo, padalo se je vrtelo po svoje, ko sem ga po nekaj zavojih spravill v horizontalno letenje, pa je ušlo nekam pred mene, potem pa sem ga še frontalno zaprl in naenkrat sem bil v prostem padu. Še dobro, da se je potem moj Pawn spravil k sebi in čez kako minuto sem živ in zdrav pristal ob jezeru. Sem se pa še čez po ure malce tresel.

 

Bil je čas, da kaj pojemo in Anže s pomočniki so nam pripravili odlično zelenjavno juho. Popoldne se je veter pojačal, domačini so odsvetovali nadaljnje letenje. Tako smo se za nekaj ur posvetili čevapčičem, pogovorom, čolnarjenju in socializaciji. Ko smo že pričakovali, da to pomeni konec letenja za ta sobotni dan, se Damjan odloči, da pa je čas še za zadnji skok. Veter se je začel rahlo umirjati. In ker je bila vremenska napoved za naslednje jutro slaba, je padlo vprašanje: “Kdor želi metati rezervo, ima sedaj priložnost.” Pod vtisom zadnjega skoka nisem bil prepričan, da si to res želim, ampak nima človek vsak dan priložnosti, da je pod kontrolo petih krasnih inštruktorjev, zato sem se odločil za poskus. S cmokom v grlu. Pridemo na štart. Ni bil ravno nedolžni veter, pa še malo s strani je vleklo. Priznam, ni mi bilo prijetno, bilo me je strah. In ko sem spremljal tečajnike pred mano, kako so se s težavami odlepili z vzletišča, sem bil še bolj živčen. Ampak človek mora kdaj čez sebe in z Rokom na štartu, Lukom, Tomažem in Komelom v čolnu ter Damjanom na pristanku je bilo vse skupaj malo lažje. Vsi tečajniki so že opravili svoje, samo jaz sem še ostajal na vrhu. Vzlet je uspel brez problemov, umirim se, priletim nad jezero in se začnem pripravljati na manevre. Pogledam navzdol – 400 m pod mano se valovi srebrna površina ledeniške vode. Pomislim sam pri sebi: “Kaj je meni sedaj tega treba…” Ampak zato sem tukaj. In čas je za manevre. B-stall prvič, B-stall drugič, potem pa še izmet rezerve. Vse poteka tako hitro, da še preden sem se dobro zavedel, sem čofnil v vodo. Srečno. Čez par minut sem bil že na obali, pod budnimi očmi turistov, ki so spremljali naše manevre. Zavriskal sem od sreče in adrenalina, ki se je sprostil iz mene. Čudovit občutek, ne doživiš tega velikorat v življenju.

Tako je bil dan končan, kar se letenja tiče. Mi pa smo nadaljevali z dobrotami z žara, pivom Reservoir Dogs ter vinom. In seveda ob pripovedovanju občutkov, ki smo jih doživljali skozi dan.

Naslednje jutro je vreme proti pričakovanjem omogočalo še en skok. Tokrat z Vogla. Žal samo za tiste, ki so imeli suha padala. Jaz sem bil na pristanku in opazoval obraze pilotov po pristanku. Vsi z nasmehom na obrazu, vsi presrečni, da so bili v zraku in občutili tisto padalsko svobodo in majhnost istočasno, zaradi katere nas vleče v zrak. Za vedno pa si bom zapomnil Primoža, ki je prvič v življenju nad jezerom izvajal full stall-e. Ko je končal z manevri, je začel vriskati. Še visoko nad nami v zraku se je iz njega sprostila gora adrenalina. In ko je pristal, so se mu rahlo zarosile oči, mi pa smo ploskali. Ne iz vljudnosti, ampak iz srca. Ker smo čutili z njim, z njegovo srečo, z njegovim veseljem.

To je bil krasen konec bogatega vikenda. Če potegnem pod črto - brez poškodb, bez slabe volje, brez nesreč. Ampak z veliko novimi doživetji, spoznanji, občutki, ki nas bodo spremljali do konca življenja. Vredno je bilo vsake minute. Hvala vsem, ki ste omogočili, da se je to zgodilo. In upam, da nas bo prihodnje leto Bohinj spet pričakal in sprejel te norce, ki se “igrajo s svojim življenjem”.

Za ogled slik sledi povezavi: Slike

 

Urh Černigoj


Lep jesenski dan se je nakazoval v nedeljo, nihče si ni upal napovedovati takih razmer, pa so se le te zgodile. Burja počasi popušča, soliden gradient, na Lijaku pa se počasi zbira vsa Slovenska in tudi Hrvaška padalska družba. Parkirišče polno zasedeno na vzletišču pa vsaj za 10 nogometnih ekip padalcev. Prišli so iz vseh društev, šole tekmovalci in ostali, ki so si nadejali popolnega dneva, ki ga lahko pričakujemo zgolj na Lijaku. Baze ob poldan nakazujejo nekaj izjemnega. Prvi začetniki in pa tudi tekmovalci so že v zraku. Nekateri takoj na pristanek, drugi do pod baze. Sam še nekaj časa počakam na štartu, vendar se kmalu odločim za vzlet. Množica se širi, z vsako minuto več ljudi. V nekem trenutku jih Bojan našteje okrog 150. Res izjemna in prekrasna kulisa za tale članek. Pa vendar me obdaja občutek nemoči, ko opazujem množico, ki je poteptala sleherno bilko trave, ki smo jo pred meseci posejali. Zgornja primerjava z nogometnimi moštvi ni naključje. Seveda na takšen dan ne moreš pričakovat, da bi se ljudje izogibali trati in ji pustili zrasti. Upam da spomladi ne bo slabe volje zaradi blata in erozije. Proti Brdam se kaže lepa avtocesta ni časa za razmišljat o težavah gremo letet. Malo pod malo v bazah se poigravam cele dve uri. Ponovno se zamislim nad lepoto tega športa. Običajno nas proti zahodu leti zelo malo. Danes pa kot na šolskem izletu. Morje padalcev od Medane v brdih pa do Ajdovščine. No naprej ni šlo. Burja na Kovku ne pojenja. Samo Franek se odpravi po 100 tko pa ga na Čavnu odpihne do Vipave. Spet se zamisli kako je Lijak nekaj posebnega. Na pristanku ob dobri volji se padalci razgovorimo. Damjan iz domačega Poleta speče nekaj krompirja, nekaj pijače dopolni že tako popoln dan. Na koncu pa debata nanese tudi na težave naše zveze. Dogovor, da vsako društvo skrbi za svoje vzletišče in da vsi člani ZPLS-ja uporabljajo vsa slovenska vzletišča je super. Čeprav se Primorci ne prav pogosto odpravimo letet drugam po Sloveniji, v Ikarju pogosto z veseljem prebiram zgodbe, kako društva urejajo nova in pa stara vzletišča. Tudi društvo polet je letos po dveh desetletjih začelo s celovito obnovo Lijaka. Projekt je zelo obsežen, skoraj preveč. Po vseh borbah z birokracijo nam je končno vzpelo nekaj izjemnega. V Sloveniji dobivamo skoraj popolno vzletišče. Načrti so obsežni, gradbena dela so končana. Manjkajo še klopi, table, pa tudi WC je v planu. Žal nam pa za vse to zmanjka financ. Na pomoč nam je priskočila občina, prepričan sem, da bo tudi zveza razumela pomen lijaka za celotno slovensko padalsko sceno. Navsezadnje imamo na Lijaku vse slovenske šole tečaje in izpite. Projekt še zdaleč ni zaključen. Na pristanku poteka pridobivanje soglasij za vkop nevarnega daljnovoda ob cesti. Tudi gostinski lokal čaka na boljše čase. Projekti zanj pa so tudi pripravljeni. Takoj ko bo lokalna skupnost razumela pomen tega območja bomo dobili objekt vreden nas padalcev. V društvu Polet Nova Gorica, si želimo da bomo lahko ob dobri pivi in hrani skupaj na pristanku malo posedeli. Za zelenico na vzletišču in njeno obnovo, pa smo vsi posamezniki isto odgovorni. Čim manj nepotrebne hoje pa smeti v dolino.

Srečno Uroš Komel

Informativni Dan

Predstavitev jadralnega padalstva bo potekala 6.3.2021 ob 10:00 na pristanku Lijaka.
Zaradi organizacije so obvezne prijave na dogodek.
Več informacij in prijave na društvo Polet: 031327953 ali društvo Kovk: 051270456.

Picture1Picture3Picture4

 

 

Žal bo report tekme zelo kratek, saj je bila zaradi slabega vremena predčasno zaključena in je bil izpeljan samo en task zato je bila posledično tudi tekma neveljavna.

No letošnja tekma Slovenian open kategorije FAI 2, ki naj bi štela za Slovensko in Nemško državno prvenstvo, se je odvijala v Tolminu. Vremenska napoved že pred samim tekmovanjem je bila zelo kilava. V Tolminu vzhodni veter, pri nas v Vipavski dolini burja kar ni in ni popustila, vztrajala je cel teden.

Prvi dan se kljub slabi napovedi tekmovalci napolnjeni z optimizmom odpravimo na Lijak kjer bi imeli prvi task in kjer naj bi bila burja zaradi specifične geografske lokacije vzletišča le nekoliko šibkejša. Task commitee sestavi kratek task razmeram primeren, malo grebenčkanja, malo ravnine in to je to. Tekmovalci se začenjamo pripravljati na štartu, nekateri že poletijo v zrak nakar opazimo da je bilo stanje kakšnih 200m višje in stran od grebena povsem drugačno kot na vzletišču, zato se hitro sestane Safety commitee in task odpovejo zaradi varnosti, saj 120 padal v »enem« stebru razbitem zaradi burje ni najbolj prijetno sploh pa varno.

 

Drugi dan konvoj kombijev s piloti odpelje na Kobalo ker je bil pred nami lep sončen dan z rahlim vzhodnikom. Organizator pripravi zelo zanimiv lep task dolg 73km.  Štartni cilinder so nam postavili v vasi Kneža z radijem 6km tako da je bilo dovolj prostora za vseh 115 pilotov v zraku. Nekateri smo se razporedili in nabirali višino nad Kobiljo glavo, drugi so se pomaknili bolj severozahodno nad »tolminski triglav« tretji severno v hribovje Vogla. No Kobilja glava je bila slaba odločitev, stebri so bili šibki in tako sem štartal skoraj pri najnižjih. Pognali smo se proti naslednji točki ki je bila vas Drežnica z radijem 1km. Tukaj je bilo možnih več različnih poti, majhna peščica se je odpravila po hribih (Tolminski Kuk -> Rdeči rob -> Krn) kar se je izkazalo za zelo hitro linijo, saj so hribi takrat že lepo delali. Sam sem se odločil tako kot se nas je večina Iz Kobilne proti Mrzlemu vrhu, tam smo nabrali višino in odleteli proti Rdečemu robu in naprej proti Krnu in preskok v Drežnico. Od tam naprej smo morali odleteti proti Kuku, velika večina nas je naredila enako potezo, iz Drežnice se odpravili preko »planice« kjer smo nabrali višino da smo prišli do točke in nazaj na greben Mrzlega vrha od tam smo se z maksimalno višino podali proti Tolminskemu Migavcu in od tam po grebenu skoraj do Žabijskega Kuka, ta predel je bil malo siten za letenje, vsaj zame ker nisem vedel kaj naj pričakujem. Oblake je prelivalo čez hribe iz severne strani na južno, mi smo leteli na južni strani (se pravi nekako v rotorjih), na srečo je bilo sončno vreme in so bila pobočja lepo segreta in se je ob njih dalo leteti. Od tam pa nazaj proti Kobariškemu stolu. Tu ni bilo druge poti kot letenje po hribih, najprej je bilo potrebno nabrati nekaj višine da se je priletelo do Rdečega roba, potem smo se pa tam priklopili na greben in ob njem leteli vse do Krna, tam so nekateri lepo leteli direktno na Kobariški stol, jaz sem moral tam še zavrteti par krogov da sem pridobil malo višine in se odpravil čez dolino na Stol. Ko priletim do tja pa nastane drama, Kobariški Stol ni delal, nekako sem na dinamiki nabral višino grebena cca1100m za naslednjo obratno točko, ki je bila v sredini doline vas Staro selo z radijem 400m. Obrnem točko in odletim direktno nazaj proti grebenu, žal zelo zelo nižji kot sem mislil da bom cca 700m. In borba za obstanek v zraku se prične, ob grebenu je šlo samo lepo počasi navzdol, jadranja na dinamiki ni bilo več, stebra nobenega več, ampak predam se tudi ne, odvržem ves možen vodni balast iz sedeža in drsam ob pobočju naprej, nakar naletim na balonček katerega za nič na svetu ne izpustim. Vključim vse možne senzorje na telesu za centriranje stebrov in ga zahaklam haha in JEES ratalo mi ga je povrteti do višine grebena in še par metrov čez, saj smo potrebovali toliko višine za naslednjo točko ki je vila Kanin z radijem 8km tako da je segal nekako do Srpenice. Dotaknem točko in se priklopim na greben Krasjega vrha, kateri je bil balzam za letenje. Stisnem se ob greben tako da letim samo naravnost in naberem višino kolikor se je da do Krasjega Vrha, tam naredim še par obratov in let proti cilju kampu Gabrje, vmes se je bilo potrebno še dotakniti točke Livek z radijem 2km in nato poln gas škripec do škripca v cilj.

 

 

Rezultati taska:

Overall

  1. Ulrich Prinz GER
  2. Jože Molek SLO
  3. Tilen Ceglar SLO

EN-C

  1. Kay Kuhne GER
  2. Michael Dreher GER
  3. Nick Petrič SLO

EN-B

  1. Miha Kavčič SLO
  2. Robby Loeltgen GER
  3. Melanie Tcaciuc GER

 

Nick Petrič


Page 1 of 3