• 031 327 953
  • This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.

 

Letošnja sezona je bila zaradi razmer s tekmami bolj skopa oz. se sploh še ni začela, zato sva s Tomažem izkoristila priliko in se prijavila na eno prvih v letošnjih na sosednjem Hrvaškem. Odvijala se je od 11.6 do 15.6 v Ivancu blizu Varaždina in je bila zaradi bližine meje s Slovenijo dobro zastopana tudi iz strani slovenskih pilotov.

Zaradi napovedanih JZ vetrov, smo vse dni štartali iz Ravne gore. V primeru bolj severnih vetrov, je bil plan Ivanščica. Ravna gora je s 300m relativne višine in prostora za dobri dve padali dokaj zahteven štart, kar se je tudi pokazalo vsak dan znova, saj je marsikdo moral večkrat ponoviti štart, dva pa sta celo obvisela na drevesih. Na štartu je dobrih 500m dolg greben, od tam naprej je pa sama ravnina, dokler seže oko.  

Taks 1

Prvi dan je napovedan močnejši JZ veter, zato organizatorji sestavijo 45km nalogo cik-cak z vetrom proti Varaždinu, ter zadnjo stranico v veter.

Takoj po štartu se izkaže, da bo dan zelo dober, kar so nakazovale visoke baze vse naokoli. Ko navijem prvi steber na 1700m in se mi odpre razgled do Ptuja na vzhod in preko Varaždinskega jezera proti Madžarski na drugo stran, se sam pri sebi vprašam, zakaj se večkrat ne odpravimo kam drugam letet, ko je pa še toliko novega neraziskanega. Tudi to je eden od čarov tekem, ko ti ni treba skrbeti za prevoze, za vreme, za nič drugega, kot samo za letenje.

Ker baze lepo nakazujejo dviganja, se takoj po štartu zapodimo vsi proti prvi obratno točki, ki jo obrnemo brez popravljanja. Proti drugi je pa že potrebno zavrteti kakšen steber in tukaj se naredijo prve razlike. Tisti ki so visoko, se zapeljejo pod oblake, tistim malo nižje in zadaj padalci pred njimi lepo markirajo dviganja, za ostale, ki so pa štartali malo nižje se začne pa borba za preživetje. Ravninsko letenje je drugačno od letenja v hribih oz. letenju, kot smo ga vajeni na Lijaku. Tukaj ni grebenov, ki bi držali in če nimamo drugih pokazateljev, se je potrebno zanašati na intuicijo in branje terena, kjer bi se lahko potencialno formirala dviganja.

Tako preko 3 obratnih točk priletimo do Varaždina, od koder nas čaka še zadnja etapa nazaj v veter proti cilju. Ciljni dolet je 15km za kar bi teoretično pri finesi 10 potrebovali približno 1500m višine. Ker bomo leteli proti vetru, ki je pihal okoli 15km/h, se je finesa občutno zmanjšala, kar je pomenilo, da bo potrebno na poti še enkrat popraviti višino. Kljub temu je pa to dirka in je potrebno poiskati optimalno višino, da še pridemo v cilj in ne izgubljamo časa s nepotrebnim vrtenjem stebrov. In ravno v tej fazi se je marsikdo odpravil preoptimistično v cilni dolet in pristal km ali dva pred ciljem. Med njimi je bil žal tudi Tomaž, ki so mu do cilja zamanjkali slabi 3km.

Task 2

Naslednji dan so pogoji podobni prešnjemu, le da nas pričaka modro nebo, skoraj brez oblakov, kar bo občutno otežilo letenje saj dviganja ne bodo več tako lepo markirana. Na štartu se ponovi zgodba s akro vložki, zato se čim prej spravim v zrak, ker je to, podobno kot Čehe na Lijaku, stresno gledati. Današnja naloga je kot včerajšnji, le da je zadnji del v veter narejen v dveh etapah, tako da je s 52km malenkost daljša.

Tokrat štartam bolje kot prvi dan in sem visok, takoj za vodilno skupino. Tisti spredaj nam lepo markirajo stebre in hitro napredujemo, dokler na poti proti Varaždinu ne zgrešim dviganja, ki ga potem nikakor ne morem več dobiti in se tako moj let zaključi na polovici naloge. Tomaž lepše napreduje, vendar tudi njemu zmanjka na koncu malo do cilja. Vseeno pa ga slaba volja hitro mine, saj njihov prevoz naredi kratek obvoz in se ustavi v vinski kleti, tako da pridejo nazaj v štab pozno popoldan in že fajn nasmejani.

TASK 3

Tretji dan nas na štartu pričaka DJ in glasna glasba, tako da nekateri se ogrevajo kar s plesom.

Organizatorji sestavijo 63km nalogo in jo dodatno začinijo z dvema stranicama v veter. Iz Ravne gore letimo direktno proti Varaždinu, od tam 9km nazaj proti vetru, zopet proti Varaždinu in zadnjo stranico cca 18km v vetru proti cilju.

Že na štartu se pokaže, da razmere nise tako idealne kot so bile prejšnja dva dneva, saj se je veter obrnil bolj proti Z in dviganja niso tako izrazita. Takoj po štartu vidim, da greben ne dela in se odpravim na severno stran, kjer mukoma vrtimo šibka dviganja, samo da se obdržimo v zraku. Tomaž žal nima te sreče in pristane še pred odprtjem štartnega markerja. Po dobrih 20min mučenja se vreme le zbudi in navijemo skoraj na 2000m ko se štart odpre in se v veliki skupini odpravimo proti prvi obratni točki. Tukaj se hitro pokažejo razlike med padali in piloti, kdo si upa močneje in dlje tiščati na gasu, saj se vozimo pod bazami, ki nas veselo vlečejo proti sebi, neglede na to, da letimo s polnim gasom. Let proti Varaždinu, ven, in nazaj v Varaždin odletim brez večjih težav, na cilnem doletu pa se znajdem sam nizko nad ravnino in se mukoma poberem da priletim do cilja, vendar izgubim veliko časa in me ostali veselo nadletijo in prehitijo.

 

Zadnji dan je napovedano slabo vreme in zato letenje odpade. Kljub temu nismo razočarani, saj smo imeli tri čudovite dneve letenja s super organizacijo in družbo!

 

Rezultati:

1. Martin Petz

2. Marko Novak

3. Jurij Vidic

...

19. Rok Kaver

38. Tomaž Bavdaž (11. v C klasi)


Leto se tekma Naviter open odvija v naši prekrasni državici s čudovitimi razgledi v Tolminu. Naviter open je tekma kategorije FAI 2 v kateri je dovoljeno tekmovati samo s serijskimi padali do razreda EN-C, kar je super za vse ki se želijo spoznati ta šport še v tekmovalni luči.

 

Task 1. 16.6.2019

Prvi tekmovalni dan je za nami, vseh pilotov v zraku in kasneje na tleh J nas je bilo 91. Task commitee nam je za začetek sestavil nekoliko krajšo nalogo 45,8 km (optimizirana razdalja). Štartni cilinder smo imeli na vzletišču Kobala, prvo obratno točko so nam postavili v Podbelo vendar z velikim cilindrom (14km) tako, da smo imeli odprtih več različnih linij za letenje do nje, vendar smo se vsi odločili, da naberemo čim več višine nad Kobalo oziroma Kobiljo glavo in se odpravimo preko standardne linije Kobala – Vodli vrh – Mrzlegi vrh in do roba prvega cilindra ki je segal do vasi Kamno oziroma Planice pod Krnom. Ko smo leteli preko Mrzlega vrha je bilo kot vedno zelo »divje« in je bilo v nižjih višinah kar pestro z zelo močnimi stebri. Jaz sem moral kar konkretno zategovat komande in kontrolirat padalo, da mi ga ni zapiralo in se v stebru pogovarjal sam s sabo in s padalom naj bo priden J. Po prvi točki je sledil let do Mosta na Soči po pribljižno enaki liniji. Iz Mosta na Soči se odpravimo proti naslednjemu cilindru, ki se je zaključil nad vasjo Kobarid. Sam sem se odločil za linijo preko Mrzlega vrha, ki je bil siguren da dela. Spet naberem višino na njem in se odpravim do Kobarida tam popravim višino in se spolnim gasom poženem naprej proti zadnji točki, ki smo jo lahko dotaknili pri letenju v cilj, ki je bil pristanek v kampu Gabrje.

Rezultati:

EN-C kategorija

1.       Maurizio Maina ITA         Q-Light

2.       Tudor Dorobantu             ROU       Trango X-Race

3.       Rok Kaver                            SVN       Queen 2

EN-B kategorija

1.       Nick Petrič                           SVN       Rook 2

2.       Yoshi Pasha                        IDN        Mentor 5

3.       Edward Browne GBR       Carrera

dekleta

1.       Chloe Demailly                  FRA        Volt 3

2.       Stephanie Conte              FRA        Delta 3

3.       Johanna Lonngren           SWE       Cure

 

 

Nick Petrič


PRVE NE POZABIŠ NIKOLI

Iz dimikov se že kadi, v zraku se okuša vonj po kurjenju lesa ter kmalu bo zapadla tudi prva snežinka, zato je bil že skrajni čas, da se je v soboto, 5. oktobra začela Parasnežinka. Parasnežinka je tekmovanje v preletih, ki nam z letenjem v dobri družbi krajša še tako kratke mrzle jesenske in zimske dni. Task je sestavljen tako, da imajo tekmovalci do EN C padala malo krajši task, kot tisti z višjo klaso. To dela tekmo še toliko bolj zanimivo, tudi za nove tekmovalce, saj se tako leti bolj skupaj, skozi celoten task.

Na prvem tasku se nas je kljub povprečni napovedi na štartu Kovka zbralo 21. Na briefingu je bilo opaziti kar nekaj novih tekmovalcev, kar je super novica za razvoj tekmovalnega športa v preletih. Dušan nam je glede na vreme sestavil primeren task, ki nas je peljal dvakrat od štarta do predmeje, nato proti koncu Nanosa (Jeronimo) in v cilj na uradnem pristanku pri Anji. Po vzletu smo vsi hitro nabrali višino nad štart, kaj dosti višje pa ni šlo, saj je bila baza na cca 1.100m. Do prve obratne točke pri predmeji je lepo držalo, na poti proti štartu pa smo imeli še obratno točko malo ven iz grebena, kjer se so začele delati prve razlike, saj pod grebenom ni tako lepo držalo. Ko smo ponovno leteli do Predmeje, sem tudi sam imel malo težav, ker sem prišel pod greben in sem moral že pred obratno točno obrniti nazaj, kjer je bilo malo sonca in nabrati višino. Takrat so mi prvi tekmovalci tudi ušli naprej in jih nisem več videl. Od tam naprej mi je bilo jasno, da je to postala igra lovlenja sonca, saj se je dalo nabrati višino le ko se je pokazalo sonce, čeprav le za par minut. Ker na grebenu Nanosa nisem srečal tekmovalcev pred mano, mi je bilo jasno, da so že pristali pred zadnjo obratno točko. Po grebenu Nanosa sem tako skakal za soncem ter ohranjal višino na grebenu in tako obrnil zadnjo obratno točko proti koncu Nanosa. Ko mi je Oudie pokazal, da sem imam dovolj višine, sem kot edini tekmovalec priletel v cilj, kar je bila tudi moja prva zmaga na tasku!

Se vidimo naslednjič v čim večjem številu, saj več kot nas, je bolj se mamo fajn!

REZULTATI

 

 

Jernej Simič


 

V letošnjem letu je tekem, ki štejejo za slovensko ligo zelo veliko, kar je za nas, nove tekmovalce, zelo dobrodošlo. Prejšnji vikend se nas je pod Konjiško goro zbralo 21 in to iz kar šestih različnih držav.

Vremenska napoved za soboto je kazala precej vetra, vendar so nam vseeno sestavili task v upanju, da bo vetra manj. Pred našim štartom, je bilo sodeč po wind dummy-ju kar lepo. Povsod je držalo in tudi vetra ni bilo veliko. Sestavili so nam 52 km task in čez dobre pol ure smo šli v zrak. Že takoj po štartu sem videl, da je veter močno pojačal, saj sem šel na mestu samo gor nad štart. Do vrha Konjiške je šlo na vetru brez problema višje pa formirane termike ni bilo. Oudie je kazal 24km/h vetra. Na štartu je začelo kasneje še močneje pihati, tako da se 7 tekmovalcev ni odločilo poleteti. Do prve obratne točke z vetrom ni bilo težav, nazaj je bila druga zgodba. Nekega dviganja ni bilo, vetra precej, prostorov za pristanek pa tudi malo. Tako nas je večina po prvi obratni točki pristala na platoju na istem travniku. Trije so še odleteli do naslednje obratne točke, v cilj pa sta prišla le dva, prvi Bojan Gaberšek in drugi Tadej Krevh. Kdor zna pač zna, in ga tudi 24km/h vetra ne moti.

V nedeljo je napoved kazala bolje, tako da so nam sestavili 55km task. V zrak smo šli vsi brez problema in visoko čakali na začetek tekme. Kot velikokrat pa je 5 minut pred začetkom tekme crknilo in vsi smo začeli počasi izgubljati na višini, vendar smo bili še vedno na cca 1600m. Do prve obratne točke na vzhodu je šlo brez problema, naslednja točka pa je bila malo naprej od Kamšaka. Ker je bila prva skupina spredaj precej nizko sva z Robijem popravila višino. Jaz sem dlje vztrajal v stebru, kar se je kasneje dobro obrestovalo. Kasneje sem z Tomažem Toplakom še malo popravil višino in sva hitro in visoko polovila prvo skupino. Potrebno je bilo leteti zopet mimo štarta v veter, na vzhod. Tomaž je letel po ravnini in je hitro prišel do štarta, jaz pa sem se odločil popraviti višini na grebenu, za kar sem izgubil veliko časa. Pri štartu je bilo zelo spihano in smo se vsi kar nekaj časa mučili, da smo nabrali višino in obrnili točko. Naslednja točka je bila 5km na ravnini in ker na grebenu ni bilo dviganja sva se skupaj s Petrom odpravila proti obratni, kjer se je najin let tudi zaključil. V cilju so bili le trije. Prvi je bil zopet Bojan, drugi Dušan in tretji Tomaž Toplak, kar je bil tudi skupni rezultat, sam pa sem osvojil 7 mesto.

Letenje v teh krajih se zelo razlikuje od letenja po hribih, poleg tega pa je bilo vetra kar precej, kar je še bolj otežilo letenje. Zaradi tega je bilo kilometre tukaj vsaj dvakrat težje preleteti kot drugot. Kadar si visok imaš res lep razgled, a kaj ko si lahko že v naslednjih 10 minutah nekje pri tleh in panično iščeš vsaj malo dviganja.

 

Na tem mestu bi se rad zahvalil tudi sponzorjem, ki mi pomagajo v letošnji sezoni: Polet Nova Gorica, Mercator Slovenija, Slovenian Paragliding Team in  Naviter.

 

Jernej Simič

Slike: Mitja Jug


Page 1 of 2