Žal bo report tekme zelo kratek, saj je bila zaradi slabega vremena predčasno zaključena in je bil izpeljan samo en task zato je bila posledično tudi tekma neveljavna.

No letošnja tekma Slovenian open kategorije FAI 2, ki naj bi štela za Slovensko in Nemško državno prvenstvo, se je odvijala v Tolminu. Vremenska napoved že pred samim tekmovanjem je bila zelo kilava. V Tolminu vzhodni veter, pri nas v Vipavski dolini burja kar ni in ni popustila, vztrajala je cel teden.

Prvi dan se kljub slabi napovedi tekmovalci napolnjeni z optimizmom odpravimo na Lijak kjer bi imeli prvi task in kjer naj bi bila burja zaradi specifične geografske lokacije vzletišča le nekoliko šibkejša. Task commitee sestavi kratek task razmeram primeren, malo grebenčkanja, malo ravnine in to je to. Tekmovalci se začenjamo pripravljati na štartu, nekateri že poletijo v zrak nakar opazimo da je bilo stanje kakšnih 200m višje in stran od grebena povsem drugačno kot na vzletišču, zato se hitro sestane Safety commitee in task odpovejo zaradi varnosti, saj 120 padal v »enem« stebru razbitem zaradi burje ni najbolj prijetno sploh pa varno.

Drugi dan konvoj kombijev s piloti odpelje na Kobalo ker je bil pred nami lep sončen dan z rahlim vzhodnikom. Organizator pripravi zelo zanimiv lep task dolg 73km.  Štartni cilinder so nam postavili v vasi Kneža z radijem 6km tako da je bilo dovolj prostora za vseh 115 pilotov v zraku. Nekateri smo se razporedili in nabirali višino nad Kobiljo glavo, drugi so se pomaknili bolj severozahodno nad »tolminski triglav« tretji severno v hribovje Vogla. No Kobilja glava je bila slaba odločitev, stebri so bili šibki in tako sem štartal skoraj pri najnižjih. Pognali smo se proti naslednji točki ki je bila vas Drežnica z radijem 1km. Tukaj je bilo možnih več različnih poti, majhna peščica se je odpravila po hribih (Tolminski Kuk -> Rdeči rob -> Krn) kar se je izkazalo za zelo hitro linijo, saj so hribi takrat že lepo delali. Sam sem se odločil tako kot se nas je večina Iz Kobilne proti Mrzlemu vrhu, tam smo nabrali višino in odleteli proti Rdečemu robu in naprej proti Krnu in preskok v Drežnico. Od tam naprej smo morali odleteti proti Kuku, velika večina nas je naredila enako potezo, iz Drežnice se odpravili preko »planice« kjer smo nabrali višino da smo prišli do točke in nazaj na greben Mrzlega vrha od tam smo se z maksimalno višino podali proti Tolminskemu Migavcu in od tam po grebenu skoraj do Žabijskega Kuka, ta predel je bil malo siten za letenje, vsaj zame ker nisem vedel kaj naj pričakujem. Oblake je prelivalo čez hribe iz severne strani na južno, mi smo leteli na južni strani (se pravi nekako v rotorjih), na srečo je bilo sončno vreme in so bila pobočja lepo segreta in se je ob njih dalo leteti. Od tam pa nazaj proti Kobariškemu stolu. Tu ni bilo druge poti kot letenje po hribih, najprej je bilo potrebno nabrati nekaj višine da se je priletelo do Rdečega roba, potem smo se pa tam priklopili na greben in ob njem leteli vse do Krna, tam so nekateri lepo leteli direktno na Kobariški stol, jaz sem moral tam še zavrteti par krogov da sem pridobil malo višine in se odpravil čez dolino na Stol. Ko priletim do tja pa nastane drama, Kobariški Stol ni delal, nekako sem na dinamiki nabral višino grebena cca1100m za naslednjo obratno točko, ki je bila v sredini doline vas Staro selo z radijem 400m. Obrnem točko in odletim direktno nazaj proti grebenu, žal zelo zelo nižji kot sem mislil da bom cca 700m. In borba za obstanek v zraku se prične, ob grebenu je šlo samo lepo počasi navzdol, jadranja na dinamiki ni bilo več, stebra nobenega več, ampak predam se tudi ne, odvržem ves možen vodni balast iz sedeža in drsam ob pobočju naprej, nakar naletim na balonček katerega za nič na svetu ne izpustim. Vključim vse možne senzorje na telesu za centriranje stebrov in ga zahaklam haha in JEES ratalo mi ga je povrteti do višine grebena in še par metrov čez, saj smo potrebovali toliko višine za naslednjo točko ki je vila Kanin z radijem 8km tako da je segal nekako do Srpenice. Dotaknem točko in se priklopim na greben Krasjega vrha, kateri je bil balzam za letenje. Stisnem se ob greben tako da letim samo naravnost in naberem višino kolikor se je da do Krasjega Vrha, tam naredim še par obratov in let proti cilju kampu Gabrje, vmes se je bilo potrebno še dotakniti točke Livek z radijem 2km in nato poln gas škripec do škripca v cilj.

Rezultati taska:

Overall

1. Ulrich Prinz GER
2. Jože Molek SLO
3. Tilen Ceglar SLO

EN-C

1. Kay Kuhne GER
2. Michael Dreher GER
3. Nick Petrič SLO

EN-B

1. Miha Kavčič SLO
2. Robby Loeltgen GER
3. Melanie Tcaciuc GER

Nick Petrič

Letošnja sezona je bila zaradi razmer s tekmami bolj skopa oz. se sploh še ni začela, zato sva s Tomažem izkoristila priliko in se prijavila na eno prvih v letošnjih na sosednjem Hrvaškem. Odvijala se je od 11.6 do 15.6 v Ivancu blizu Varaždina in je bila zaradi bližine meje s Slovenijo dobro zastopana tudi iz strani slovenskih pilotov.

Zaradi napovedanih JZ vetrov, smo vse dni štartali iz Ravne gore. V primeru bolj severnih vetrov, je bil plan Ivanščica. Ravna gora je s 300m relativne višine in prostora za dobri dve padali dokaj zahteven štart, kar se je tudi pokazalo vsak dan znova, saj je marsikdo moral večkrat ponoviti štart, dva pa sta celo obvisela na drevesih. Na štartu je dobrih 500m dolg greben, od tam naprej je pa sama ravnina, dokler seže oko.  

Taks 1

Prvi dan je napovedan močnejši JZ veter, zato organizatorji sestavijo 45km nalogo cik-cak z vetrom proti Varaždinu, ter zadnjo stranico v veter.

Takoj po štartu se izkaže, da bo dan zelo dober, kar so nakazovale visoke baze vse naokoli. Ko navijem prvi steber na 1700m in se mi odpre razgled do Ptuja na vzhod in preko Varaždinskega jezera proti Madžarski na drugo stran, se sam pri sebi vprašam, zakaj se večkrat ne odpravimo kam drugam letet, ko je pa še toliko novega neraziskanega. Tudi to je eden od čarov tekem, ko ti ni treba skrbeti za prevoze, za vreme, za nič drugega, kot samo za letenje.

Ker baze lepo nakazujejo dviganja, se takoj po štartu zapodimo vsi proti prvi obratno točki, ki jo obrnemo brez popravljanja. Proti drugi je pa že potrebno zavrteti kakšen steber in tukaj se naredijo prve razlike. Tisti ki so visoko, se zapeljejo pod oblake, tistim malo nižje in zadaj padalci pred njimi lepo markirajo dviganja, za ostale, ki so pa štartali malo nižje se začne pa borba za preživetje. Ravninsko letenje je drugačno od letenja v hribih oz. letenju, kot smo ga vajeni na Lijaku. Tukaj ni grebenov, ki bi držali in če nimamo drugih pokazateljev, se je potrebno zanašati na intuicijo in branje terena, kjer bi se lahko potencialno formirala dviganja.

Tako preko 3 obratnih točk priletimo do Varaždina, od koder nas čaka še zadnja etapa nazaj v veter proti cilju. Ciljni dolet je 15km za kar bi teoretično pri finesi 10 potrebovali približno 1500m višine. Ker bomo leteli proti vetru, ki je pihal okoli 15km/h, se je finesa občutno zmanjšala, kar je pomenilo, da bo potrebno na poti še enkrat popraviti višino. Kljub temu je pa to dirka in je potrebno poiskati optimalno višino, da še pridemo v cilj in ne izgubljamo časa s nepotrebnim vrtenjem stebrov. In ravno v tej fazi se je marsikdo odpravil preoptimistično v cilni dolet in pristal km ali dva pred ciljem. Med njimi je bil žal tudi Tomaž, ki so mu do cilja zamanjkali slabi 3km.

Task 2

Naslednji dan so pogoji podobni prešnjemu, le da nas pričaka modro nebo, skoraj brez oblakov, kar bo občutno otežilo letenje saj dviganja ne bodo več tako lepo markirana. Na štartu se ponovi zgodba s akro vložki, zato se čim prej spravim v zrak, ker je to, podobno kot Čehe na Lijaku, stresno gledati. Današnja naloga je kot včerajšnji, le da je zadnji del v veter narejen v dveh etapah, tako da je s 52km malenkost daljša.

Tokrat štartam bolje kot prvi dan in sem visok, takoj za vodilno skupino. Tisti spredaj nam lepo markirajo stebre in hitro napredujemo, dokler na poti proti Varaždinu ne zgrešim dviganja, ki ga potem nikakor ne morem več dobiti in se tako moj let zaključi na polovici naloge. Tomaž lepše napreduje, vendar tudi njemu zmanjka na koncu malo do cilja. Vseeno pa ga slaba volja hitro mine, saj njihov prevoz naredi kratek obvoz in se ustavi v vinski kleti, tako da pridejo nazaj v štab pozno popoldan in že fajn nasmejani.

TASK 3

Tretji dan nas na štartu pričaka DJ in glasna glasba, tako da nekateri se ogrevajo kar s plesom.

Organizatorji sestavijo 63km nalogo in jo dodatno začinijo z dvema stranicama v veter. Iz Ravne gore letimo direktno proti Varaždinu, od tam 9km nazaj proti vetru, zopet proti Varaždinu in zadnjo stranico cca 18km v vetru proti cilju.

Že na štartu se pokaže, da razmere nise tako idealne kot so bile prejšnja dva dneva, saj se je veter obrnil bolj proti Z in dviganja niso tako izrazita. Takoj po štartu vidim, da greben ne dela in se odpravim na severno stran, kjer mukoma vrtimo šibka dviganja, samo da se obdržimo v zraku. Tomaž žal nima te sreče in pristane še pred odprtjem štartnega markerja. Po dobrih 20min mučenja se vreme le zbudi in navijemo skoraj na 2000m ko se štart odpre in se v veliki skupini odpravimo proti prvi obratni točki. Tukaj se hitro pokažejo razlike med padali in piloti, kdo si upa močneje in dlje tiščati na gasu, saj se vozimo pod bazami, ki nas veselo vlečejo proti sebi, neglede na to, da letimo s polnim gasom. Let proti Varaždinu, ven, in nazaj v Varaždin odletim brez večjih težav, na cilnem doletu pa se znajdem sam nizko nad ravnino in se mukoma poberem da priletim do cilja, vendar izgubim veliko časa in me ostali veselo nadletijo in prehitijo.

Zadnji dan je napovedano slabo vreme in zato letenje odpade. Kljub temu nismo razočarani, saj smo imeli tri čudovite dneve letenja s super organizacijo in družbo!

Rezultati:

1. Martin Petz

2. Marko Novak

3. Jurij Vidic

...

19. Rok Kaver

38. Tomaž Bavdaž (11. v C klasi)

…se je odvijal na Lijaku. Naše barve smo branili Nick Petrič,Tomaž Bavdaž, Jernej Simič, Luka Fabčič, Miha Vovk in Rocco Caverići. Predvidena sta bila dva tekmovalna dneva, kljub temu, da je burja cel teden grozila, da ju bo odpihnila, tako kot je že državno. V soboto smo se optimistično odpravili na Lijak, čeprav je bilo na Kovku burje še do 20m/s. Kot lokalc sem bil določen za tekmovalno komisijo poleg Tonita, Aljaža Valiča in Tilna Ceglarja. In kaj se zgodi, če daš divjakom, da sestavijo task? Task bo!, pa četudi bomo kot rakovice v zraku.

Vsaka dirka ima Task in Safety Committee. Vsak je sestavljen iz nekaj izbranih tekmovalcev, ki organizatorju pomagajo pri izvedbi tekme. Task committee je zadolžen za sestavo taskov, Safety Committee je zadolžen za varnost in odloča ali se bo glede na razmere sploh letelo. Poleg tega ima safety tudi možnost prekinitve tekme, v kolikor se razmere spremenijo. Razmere v zraku so določene s tremi stopnjami. Level1 – razmere so normalne. Level2 – razmere se spreminjajo in je potrebno spremljati nadaljni razvoj( v daljavi je dež, v zraku je turbolentno, obratna točka je v rotorju!!!, ….). Level3 – razmere so prenevarne za letenje in tekma je prekinjena. Včasih se zgodi, da organizato po postaji kliče tekmovalce o razmerah v zraku. Po tekmi se smejimo eden drugemu, ker se nihče ni upal spustiti komand, da bi se javil po postaji in karavana je šla dalje!

1. Task

Kakorkoli, task je sestavljen malo levo malo desno, predvsem pa daleč ven nad dolino. Nekaj sem se še upiral, da bi skrajšali izlet v dolino, bolj ali manj neuspešno. To je približno tako, kot da bi Rogliču in Pogačarju dal določiti traso za kolesarjenje prijateljstva in bi ju potem poskušal prepričati, da je 260km vseeno malo preveč za en dan. Nič, tisti ki imate mountain bike – srečno!

V zraku se presenetljivo ne čuti burje in je letljivo, čeprav višine pred štartom do 1200m ne obetajo ravno super dneva. Čuti se inverzija in stebri se pojavljajo malo tu, malo tam in vsi se borimo obdržati čim višje. Kakšno minuto pred štartom sem slabo pozicioniran nizko pri zastavi, vendar z malo sreče najdem šibko dviganje, ki mu sledim čez planoto direktno proti Trnovemu, kjer zahaklam steber, ki me dvigne visoko nad ostale in imam ob zvoku sirene najboljšo pozicijo. Prvo obratno na Vitovljski cerkvici naredimo v direktni liniji nazaj proti Danijelu pa se nekateri vrnejo po grebenu, ostali z dovolj višine letimo direktno na Lijak. Tukaj se naredi že razlika in se skupaj s Sušo, Vidicom, in Ceglarjem se znajdem v vodilni skupini. Obrnemo Danijel, naslednja točka leži daleč nad dolino, še dober kilometer od viadukta naprej. Na Lijaku s Sušo navrtiva na 1350, več ne gre in se odpraviva proti obratni. Tja letimo bolj konzervativno in poskušam ohraniti čim več višine, ker za nazaj bo vsak meter štel. In res, nazaj ne najdemo ničesar in šele nad kampom Lijak se začuti šibko dviganje. Vidic, Suša, Valič in jaz si izmenjujemo balončke, po katerih se mukoma poberemo iz 200m AGL nazaj na greben Lijaka. Ko smo enkrat spet na grebenu je letenje do cilja enostavnejše. Čaka nas samo še ob grebenu do zmajarske rampe, nazaj do Sedovca in zopet ven nad dolino, vendar tokrat je 1200m dovolj za odletet do jezera Vogršček, od tam do smetišča in v cilj v direktni liniji. Zadnji del odletim bolj konzervativno in ga ne tiščim kot tisti spredaj, zato pridem v cilj kot 5. Za mano prileti le še Tilen, vse ostale je vzela dolina. Od ostalih Poletovcev se je najdlje prebil Nick, z najdaljšim v C razredu.

2. Task

Zjutraj je na Kovku še nekaj ostankov burje, zato je Lijak ponovno edina opcija za štart. Dan se obeta podoben prejšnjemu, le vetra naj bi bilo manj. Divjaka sta zopet v elementu in ideje so hude, predvsem Aljaž bi rad na vsak način speljal dirko okoli Čavna. Ker ni to svetovni pokal, se trudim narediti tekmo vsaj približno za normalne ljudi, ampak teorija šibkega vzhodnika, idealnega za Čaven nas prepriča in tako komaj izvlečem vsaj kompromis, do polovice vzhodnega grebena – ni za normalne ljudi, je pa vsaj pogojno človeško. Od tam se vračamo na Danijel in zopet nazaj mimo Čavna na Nanos malo levo malo desno in v cilj.

Vmes mimo pride še Marly, ko član safetyja in nima nobenih pomislekov glede varnosti, bomo že odleteli komentira. Mimogrede, Marly je lani šel v Novo Zelandijo malo igrat turista, zraven jim je zmagal državno prvenstvo in postavil nov xc rekord….

Vredno branja: Marlijeve prigode

Ok nč, pejmo čim prej v zrak, preden se veter obrne na zahodnik. Dan nas ne špara in že na štartu je pestro. Hitro se znajdem na vrhu dviganja pod inverzijo in razmetava me ko mačka. Pogledam na inštrument…še 20min do štarta. Jao, te minute so vedno najdaljše, ampak ko vidiš ostale, ki tudi trpijo, ti je takoj lažje pri srcu. V tej agoniji se naenkrat oglasi inštrument in kot je Tilen nekoč rekel, tekmovalcem pade mrak na oči. Vsi pohodimo gas kolikor komu “kohones” dopuščajo in se zapodimo proti Čavnu. Dan sicer lepo dela in nimamo dosti problemov s popravljanjem višine, ko pa letimo mimo Kuclja s 50km/h se mi že svita, kaj nas čaka za vogalom. Od planiranega vzhodnika ni ne duha ne sluha in že na daleč je videt, da ima Čaven vključeno centrifugo in čaka na prve cote, da se pridejo ožet. Što se mora nije težko, je treba stisnit zobe in skočit okol vogala. Noben se ne ukvarja z najhitrejšo linijo, vsi samo čakamo da obrnemo to nesrečno točko in se trudimo obdržati padala nad glavo. Kasneje je Aljaž komentiral, da glede na pogoje je pričakoval, da se bo tekma prekinila. Pa se ni, po radiju se ni nihče oglasil…vsi vemo zakaj. Presenetljivo ni nobenega sklatilo in nekako se prebijemo nazaj na privetrno stran. Pot spet proti Lijaku ni nič kaj boljša od Čavna in vsi tiščijo na meji … ali čez. Pred ostalimi v svoji kategoriji imam od včeraj tolikšno prednost, da lahko letim bolj varno, stran od grebena. Od Danijela nazaj na Nanos je v primerjavi s prvim delom dirke mačji kašelj. Vmes naredim dve dobri odločitvi in sem na Nanosu s sotekmovalci iz klase, divjaki so že daleč spredaj, kar naj bodo. Letenje po Nanosu ni preveč zahtevno in kljub temu, da sva s  Jernejem ubrala malenkost drugačni ruti, se znajdeva skupaj, pri tabli na isti višini, naštimana za ciljni dolet. Po inštrumentu imava dolet do cilja, čeprav s minimalno rezervo. Kljub temu ga pohodiva, kot da je finalni kronometer in upava, da naju ne strese, ko letiva čez razbita dviganja. Nekje nad Vipavo se začne udirati in cilj pri Anji se zdi vedno bolj nedosegljiv. Jao, pa ja ne bom spet v zadnjih metrih vse zapravil si mislim in za razliko od Jerneja, ki nima kaj izgubiti, jaz lahko zapravim dobro uvrstitev, zato spustim gas, da popravim fineso, Jerneju pa pustim da se odpelje dalje. Vseeno se zrak malo popravi in oba prideva uspešno v cilj z nekaj 10m rezerve.

REZULTATE in posnetek obeh taskov najdete na: https://airtribune.com/kovk-open-2020/results

OVERALL

1. Primoz Suša

2. Urban Valic

3. Joze Molek

7. Rok Kaver

11. Miha Vovk

14. Jernej Simič

16. Nick Petrič

20. Tomaž Bavdaž

21. Luka Fabčič

SERIAL CLASS

1.Rok Kaver

2.Miha Vovk

3.Matic Dejanovic

SPORT CLASS

1.Matej Peljhan

2.Nick Petric

3.Brett Janaway

Tekma je skupaj z državnim prvenstvom štela tudi za Ligo 2020, kjer smo prav tako dosegli dobre rezultate.

OVERALL

1. Tilen Ceglar

2. Jože Molek

3. Aljaž Valič

11. Rok Kaver

14. Jernej Simič

15. Nick Petrič

18. Luka Fabčič

21. Tomaž Bavdaž

SERIAL CLASS

1. Miha Vovk

2. Rok Kaver

3. Matic Dejanović

4. Jernej Simič

8. Luka Fabčič

SPORT CLASS

1. Nick Petrič

2. Stojan Kranjc

3. Mitja Jug

5. Tomaž Bavdaž

Ob zaključku sezone, smo se dobili vsi stari in novo pridruženi člani društva Polet-NG.