Ko med prijatelji po pristanku govorimo o naših letih velikokrat predelamo vse dogodke, ki so se nam v zraku zgodili. Tak pogovor pozitivno vpliva na naše letenje, saj nam pomaga razumeti dogajanje v zraku in nas pripravi na ponovno soočanje z razmerami v zraku, ki so velikokrat nepredvidljive. V predhodni številki je Bojan začel s člankom in ker sem bil v njegovem primeru tudi sam udeležen sem se odločil opisati tudi moje osebno srečanje z razmerami v zraku, ki si jih ne želimo. Če se vrnem na začetek, upam, da imamo vsi ki letimo na koncu dneva prijatelje s katerimi predebatiramo letalni dan, to so namreč neprecenljive izkušnje in velikokrat se učimo na napakah drugih. Žal se ta del letenja vse pogosteje zanemarja in lete ocenjuje samo po dosegih na XC globe, tam so informacije skope in pomanjkljive. Neizkušenega pilota pa velikokrat zavedejo, saj so fantje ki postavljajo rekorde na neki drugi ravni z ogromno znanja in izkušnjami.

Moj dogodek sega v obdobje, ko sem kar hitro napredoval imel preko 100ur letno najprej na A klasi potem dve leti na B, ko sem suvereno prešel na C klaso in se na njej tudi odlično počutil. Večino letov imam na Lijaku od tam pa z veseljem odletim proti Alpam ali morju, če mi to razmere omogočajo.

Zgodilo se je enkrat aprila, ko sem odletel proti Tolminu. Cilj je bil Bled. Podoben let sem že izvedel, počutil sem se dobro, samozavestno, dan je bil lep. Hitro preletim banjško planoto priklopim na Kobalo tam lepo navijem nad Kobiljo glavo in se odpravim naprej v smeri Žabiški Kuk, višine imam dovolj, zahodni veter me sicer rahlo zanaša, tako da smer ves čas popravljam ampak bo že šlo. Tiščim gas, do polovice sicer in rinem dalje. V glavi preračunavam višino in dolet, kot izkušen pilot si mislim in imam tudi več rešitev, če se slučajno ne bi izšlo. Občutek imam, da me vedno bolj zanaša proti vzhodu in tudi kaj hitro požira. Tu storim prvo napako, ko se odločim, da zavijem izven te doline za Kobiljo glavo v kateri ni pristankom in rinem proti vetru proti planini Lom. Propadanje je močno ampak z mojo višino suvereno rinem naprej. Planina je skoraj pod mano, ko se padalo nad mano spravi v kepo. Hitro odreagiram padalo se ponovno formira, izgubil sem nekaj višine ampak še vedno rinem dalje, ko se mi ista stvar ponovi še dvakrat. Sedaj sem pa že nizko, sicer padalo ponovno formiram in v tem kratkem času, ko se ukvarjam s padalom moram sprejeti odločitev ali rezerva ali kaj drugega. Seveda mi prva možnost ne diši in se v trenutku odloči zapeljati z vetrom stran od rotorja v katerem sem se znašel. Zavijem v dolino potoka Lipuščeka za Kobiljo glavo, kjer pa ni ne izhoda ne pristanka. Na hitro zberem misli in začnem izbirati območje z drevesi kamor bom očitno zapeljal, razmišljam kako bom priletel v krošnjo smrek in ali ima telefon signal, ali me bo kdo opazil, let je ponovno miren saj sem globoko v dolini za hribi. Potem pa vseeno pregledam okolico in na pobočju Masovnika (pod Voglom) vidim strm travnik, kjer bi pogojno lahko pristal. Zapeljem v tej smeri, travnik je na južni strani in pomislim kaj pa, če bo kaj dal. Na dogajanje pred par minutami hitro pozabim in se probam rešiti iz te luknje. Nad travnikom vleče malenkost navzgor tako da hitro dobim upanje, z veliko truda poberem se počasi dvignem nad Vogel in odločim, da nadaljujem z letom. Ko odletim čez Bohinjsko jezero na Pršivec in me tam začne malenkost premetavati se odločim, da bo za ta dan dovolj in odjadram do Bohinjske Bistrice, kjer grem lepo z vlakom domov.

Pri vsem skupaj se mi zdi najpomembneje poudariti to, da sem naslednji dan ponovno odletel v Tolmin si od daleč ogledal kraj dogajanja, kasneje pa s prijatelji predelal dogodek in na podlagi njihovih izkušenj ugotovil, kaj je bil razlog zapiranja in kaj bi moral storiti, da se to ne bi zgodilo. Rinil sem v veter in kljub višini sem bil v rotorju stebra na jugozahodni strani Tolminskega Triglava.

Čeprav sem dogajanje analiziral in pošteno premlel se ti take stvari globoko vtisnejo v podzavest in ne vedoč je to tisto sezono močno vplivalo na moje letenje. Verjetno sem zaradi tega bolj konservativen letalec kot bi rekli »ziheraš«. Ker najpomembnejše je imeti se lepo in odleteti tako, da te trenutke lahko deliš s prijatelji, najraje še isti dan na pristanku.

Uroš Komel