POLETOV  DAN V BOHINJU

Vedno se veselim, ko mi na mobitelu zazvoni sporočilo in preberem, da ga pošilja “Damjan-Padalo”. Ponavadi to pomeni, da grem čez dan ali dva letet in da sem s tem bližje izpitu in samostojnosti v zraku. Tokrat ni bilo nič drugače, dokler nisem odprl sporočila: “Prvi vikend v septembru Ekstremi!”

Najprej pomislek: “To pa ni zame, saj še izpita nimam.” Potem pa začnem tuhtati. “Zakaj pa ne? Tudi če nisem še poln fint, bi lahko šel zraven. Bom imel vsaj čas, da sem cel vikend v mislih v zraku, v padalu, da se res posvetim stvari tako, kot je treba. Ker drugače je vedno vse na pol, vedno je 100 opravkov, 100 aktivnosti, pa otroci, pa služba, sploh ni časa za stoprocenten fokus. Saj tudi, če ne bom zares delal vseh ekstremnih sitaucij, se bom imel vsaj čas pogovarjati in družiti z ljudmi, ki si želijo podobno kot jaz.”

In tako sem potrdil udeležbo… Prišel je je prvi teden septembra in v torek smo na Lijaku odleteli eno krajše jadranje, potem pa nam je Damjan razložil, kaj vse nas čaka čez vikend – uha, frontalci, stranska zapiranja, negative, B-stalli, minimalke…

Da je zadeva resna, smo slišali še v četrtek, ko nam je še Rok Kaver na trenažerju obnovil vse vaje, ki jih bomo izvajali (no, povedal nam je tudi še kakšno finto več, npr. Komv in iz spirale ter full stall pa wingover-ji). Od tu naprej pa je šlo zares. V soboto ob osmih zjutraj smo bili pri Bohinjskem jezeru. Organizacija je delala na polno – dva kombija, ena ekipa je že začela s kuhanjem v hišici bohinjskih padalcev. Imeli smo mornarico z dvema rdečima čolnoma, ki sta spremljala dogajanje v zraku neposredno z jezera. Veter je pihal z juga, tako da ni bilo dileme – štart z Vogarja. In gremo. Pravzaprav se nisem še čisto zavedal, samo sledil sem ostalim. Pridem na vzletišče – prekrasen pogled na jezero pod mano, pred mano pogorje, ki se razteza od Črne prsti na levi preko Rodice in Vogla in se zaključuje desno nekje pri Komni. Meglice so se ravno razblinile, sapica je že potegnila navzgor in nam omogočila, da se dvignemo. Rdeča čolna sta se svetila na jezeru pod nama. Vse je bilo pripravljeno za začetek. Prvi Anže skok - uha ter stranska zapiranja. Šlo je brez probemov, brez večjih posebnosti. Preden smo se dobro zavedli, smo bili že drugič na štartu. Frontalec, minimalka, kar naenkrat ni bilo več vetra v laseh (čeprav las v resnici nimam) in slišim glas s čolna: “Popusti komande!” Krasno je uspelo, padalo obvladano. Pred kosilom še štart številka 3 – negative. Tu pa mi ni šlo ravno po načrtih – prva negativa pravzaprav še bila ravno negativa, ker mi koordinacija rok še ni delala pravilno. Potem pa druga negativa, v desno – tu pa sem vse skupaj vzel preveč resno in kar neakrat sem se znašel v situaciji, ki je nisem imel pod kontrolo, padalo se je vrtelo po svoje, ko sem ga po nekaj zavojih spravill v horizontalno letenje, pa je ušlo nekam pred mene, potem pa sem ga še frontalno zaprl in naenkrat sem bil v prostem padu. Še dobro, da se je potem moj Pawn spravil k sebi in čez kako minuto sem živ in zdrav pristal ob jezeru. Sem se pa še čez po ure malce tresel.

Bil je čas, da kaj pojemo in Anže s pomočniki so nam pripravili odlično zelenjavno juho. Popoldne se je veter pojačal, domačini so odsvetovali nadaljnje letenje. Tako smo se za nekaj ur posvetili čevapčičem, pogovorom, čolnarjenju in socializaciji. Ko smo že pričakovali, da to pomeni konec letenja za ta sobotni dan, se Damjan odloči, da pa je čas še za zadnji skok. Veter se je začel rahlo umirjati. In ker je bila vremenska napoved za naslednje jutro slaba, je padlo vprašanje: “Kdor želi metati rezervo, ima sedaj priložnost.” Pod vtisom zadnjega skoka nisem bil prepričan, da si to res želim, ampak nima človek vsak dan priložnosti, da je pod kontrolo petih krasnih inštruktorjev, zato sem se odločil za poskus. S cmokom v grlu. Pridemo na štart. Ni bil ravno nedolžni veter, pa še malo s strani je vleklo. Priznam, ni mi bilo prijetno, bilo me je strah. In ko sem spremljal tečajnike pred mano, kako so se s težavami odlepili z vzletišča, sem bil še bolj živčen. Ampak človek mora kdaj čez sebe in z Rokom na štartu, Lukom, Tomažem in Komelom v čolnu ter Damjanom na pristanku je bilo vse skupaj malo lažje. Vsi tečajniki so že opravili svoje, samo jaz sem še ostajal na vrhu. Vzlet je uspel brez problemov, umirim se, priletim nad jezero in se začnem pripravljati na manevre. Pogledam navzdol – 400 m pod mano se valovi srebrna površina ledeniške vode. Pomislim sam pri sebi: “Kaj je meni sedaj tega treba…” Ampak zato sem tukaj. In čas je za manevre. B-stall prvič, B-stall drugič, potem pa še izmet rezerve. Vse poteka tako hitro, da še preden sem se dobro zavedel, sem čofnil v vodo. Srečno. Čez par minut sem bil že na obali, pod budnimi očmi turistov, ki so spremljali naše manevre. Zavriskal sem od sreče in adrenalina, ki se je sprostil iz mene. Čudovit občutek, ne doživiš tega velikorat v življenju.

Tako je bil dan končan, kar se letenja tiče. Mi pa smo nadaljevali z dobrotami z žara, pivom Reservoir Dogs ter vinom. In seveda ob pripovedovanju občutkov, ki smo jih doživljali skozi dan.

Naslednje jutro je vreme proti pričakovanjem omogočalo še en skok. Tokrat z Vogla. Žal samo za tiste, ki so imeli suha padala. Jaz sem bil na pristanku in opazoval obraze pilotov po pristanku. Vsi z nasmehom na obrazu, vsi presrečni, da so bili v zraku in občutili tisto padalsko svobodo in majhnost istočasno, zaradi katere nas vleče v zrak. Za vedno pa si bom zapomnil Primoža, ki je prvič v življenju nad jezerom izvajal full stall-e. Ko je končal z manevri, je začel vriskati. Še visoko nad nami v zraku se je iz njega sprostila gora adrenalina. In ko je pristal, so se mu rahlo zarosile oči, mi pa smo ploskali. Ne iz vljudnosti, ampak iz srca. Ker smo čutili z njim, z njegovo srečo, z njegovim veseljem.

To je bil krasen konec bogatega vikenda. Če potegnem pod črto - brez poškodb, bez slabe volje, brez nesreč. Ampak z veliko novimi doživetji, spoznanji, občutki, ki nas bodo spremljali do konca življenja. Vredno je bilo vsake minute. Hvala vsem, ki ste omogočili, da se je to zgodilo. In upam, da nas bo prihodnje leto Bohinj spet pričakal in sprejel te norce, ki se “igrajo s svojim življenjem”.

Za ogled slik sledi povezavi: Slike

Urh Černigoj