V zimskem času, ki je pred nami, je Lijak najbolj obiskano slovensko vzletišče. Kljub temu, pa se 90% letov drži klasične rute ob grebenu do Čavna in naprej ali nazaj. Vendar Lijak ponuja veliko več kot to! Zato bom danes predstavil nekaj alternativnih, ne »klasičnih« rut za Lijak, od lažje pa do bolj zahtevnih, tako, da se bo našlo nekaj za vse okuse. Baziral se bom na klasični vremenski situaciji s JZ tendenco vetra, saj je ta najpogostejša na našem koncu. Prav tako so podane višine bolj za orientacijo in so okvirne za padala C klase.

SABOTIN

Sabotin je lep izziv vsakič ko gremo letet in najlažji za odrezati popkovino.

Za preskok na Sabotin, moramo najprej osvojiti Škabrijel. Ključni del za priklop na Z stran Škabrijela, kjer je običajno termično področje[1] je, da imamo na Danijelu dovoljšno višino. Če imamo na Danijelu 800m bi morali brez težav priti čez. Pozorni moramo biti na področje [A], kjer sta propadanje in veter bolj izrazita zaradi venturija. Višino za preskok lahko naberemo na Danijelu, če ni preveč JZ vetra, v nasprotnem primeru, je višino bolje nabrati na Lijaku in Danijel preprosto preleteti.

Na Škabrijelu višino popravimo in preskočimo na Sabotin. Za preskok, naj bo višina zopet vsaj 800m.

Če je na Lijaku termično, bo termičen tudi Sabotin. Tukaj sta predvsem področji [2] in [3], kjer se da ponovno nabrati višino za povratek. Za povratek je okvirna višina zopet 850m, ampak, če imate možnost zavrtite čim višje. V kolikor naberete višje, se lahko zapeljete naprej po greben proti Koradi, vendar bodite pozorni, saj se teren spušča in daje lažen občutek varnosti, zato bodite previdni, da se pravočasno obrnete in vrnete do točke [3]. Če vam uspe priklopiti Korado, so vrata proti Gemoni odprta. V kolikor Sabotin ne sodeluje, imate pristanke na [4,5,6].

Če vam dan omogoča, je alternativna vrnitev na Lijak tudi preko Sv.Gore, ki pa je bolj zahtevna. Za preskok na Sv.Goro bi zopet predlagal vsaj 800m in je običajno ravno tako termična kot Sabotin, so pa stebri bolj dinamični. Na Sv.Gori morate biti pozorni na višino, ker direktno pred njo ni pristankov, ampak morate v veter prileteti do [6], ali pa se pravočasno odpraviti z vetrom v Grgar. Iz Sv.gore lahko preko Grgarja odletite na Banjšice, ali pa se preko Škabrijela vrnete na Lijak, vendar pri tem bodite pozorni na daljnovod, ki poteka čez Škabrijel proti Solkanu in se lahko ujamete med njim in greben, zato naj bo minimalna višina na Sv.Gori 900m.

Na sončen dan z zmernim JZ vetrom in višinami do 1000m, je Sabotin dosegljiv v 90%.

Primeri: https://tinyurl.com/sabotin

BANJŠICE

Banjšice so »skriti« kotiček Lijaka, kjer ni nikoli gneče, leti pa vedno svojevrstni izziv in zadovoljstvo. Če želimo iz Lijaka odleteti v Tolmin, moramo najprej osvojiti Banjšice.

Iz Lijaka poteka proti SZ greben s cesto, po kateri se pripeljemo na vzletišče in ima v zaselku Sedovec vetrnico, ki nam je vedno orientir glede smeri in jakosti vetra. Ta greben je termično aktiven, sploh njegov prvi del tik za vzletiščem in zadnji del okoli zaselka ter naprej proti Čepovanski dolini. Za preskok čez dolino na Banjšice, je priporočljivo nad Sedovcem imeti višino vsaj 1100m, na boljše dni, pa se da tukaj nabrati tudi na 1800 in več. Od tukaj preskočimo Čepovansko dolino na začetek Banjšic[2], kjer se iz Grgarja proži termika, ki ni najbolj zanesljiva zaradi vetra, ki na tem področju malenkost pojača, zato je potrebno včasih iskati po grebenu naprej proti točki [3]. Točka [3] je zelo markantna, saj je tukaj manjši vrh s železnim križem in dežurnim stebrom. Tukaj bi rad opozoril, da med točkama [2] in [3] ni pristankov, zato je treba biti pazljiv, da imamo pristanke v [4] in [5] vedno v dosegu. Na Banjšicah gredo stebri običajno višje kot na Lijaku in če nam uspe dvigniti na 1800+, so nam vrata v Tolmin odprta.

• Proti Tolminu običajno letimo po Z delu Banjšic nad gozdno mejo. Na področju [6] se skoraj vedno najde steber, kjer popravimo višino in odletimo v Tolmin. V kolikor nimamo višine se počasi pomikamo po dolini proti Ročinju[7] in poskušamo najti dviganje in v najslabšem primeru pristanemo v Ročinju[7] ob glavni cesti, kjer se hitro najde autostop proti Gorici. Pristankov je dovolj tudi višje, samo tam je prometa bolj malo in lahko računate na kakšno uro hoje. Če nimamo visokoletečih ciljev v Tolmin in naprej, ima poseben čar letenje samo do Mosta na Soči, pristanek ob jezeru in kopanje, obvezno pivo na železniški postaji in povratek z vlakom v Gorico. Vlak vozi ob 16.30 in 18.05.
• Če na Banjšicah nimamo višine za v Tolmin sta dve alternativi za povratek na Lijak:

Prva je nazaj po isti poti po kateri smo prišli. Za preskok iz Banjšic proti Sedovcu je priporočljiva višina 1100m na koncu grebena.

Druga je čez Grgarske ravne[5,7] preko grebena Sv.Gore na Sabotin in nazaj na Lijak. Lahko tudi najprej podaljšamo do grebena nad Desklami, kjer je običajno dežuren steber v področju [8] nad kamnolom. Področje [7] je termično aktivno, sicer redko dovolj, da bi lahko popravili višino, ampak ravno dovolj, da ne izgubljamo preveč in relativno enostavno priklopimo greben Sv.Gore. V področju [9] je dežuren steber, kjer popravimo višino in preskočimo Sočo. Pazit moramo samo na zavetrne strani obeh grebenov, saj je veter malenkost močnejši in moramo leteti na pospeševalcu čez bolj dinamično ozračje. Višje kot smo, boljše je. Priporočljiva višina na Banjšicah za to ruto je 1500m.

Na dneve z višinami okoli 1300m so Banjšice dosegljive v 80%.

Primeri: https://tinyurl.com/banjsice

KRAS

Kras je najlepša izletniška ruta, vendar je dosegljiva samo ob primernih vremenskih pogojih.

Osnovni pogoj so višine 1800+, ki je potreben za preskok doline, drugi pomemben faktor pa je S tendenca vetra na višinah, zato da dolino preskočimo z vetrom, za povratek pa letimo lahko nižje z JZ. V kolikor je v nižjih plasteh napovedan JZ, je pomembno, da letimo na Kras čim prej, preden pride vlažen zrak iz morja in oslabi termiko.

Kras lahko napadamo direktno iz Lijaka, v kolikor imamo višine 2000m+, lažje pa je, če se najprej premaknemo na Čaven, kjer so višine običajno višje in od koder imamo krajšo razdaljo čez dolino. Pri preskoku doline ne moremo preveč računati na popravke višin, zato je pomembno, da imamo v štartu dovoljšno višino, da na Krasu priletimo čez greben. Letimo direktno linijo proti Trstelju, ki ga prepoznamo po oddajniku na robu grebena. Pri JZ tendenci vetra v nižjih plasteh je ključno, da pridemo na J stran grebena, kjer se prožijo stebri [1]. Če priletimo prenizko, se bomo na S strani zaleteli v veter in propadanje in smo bolj kot ne obsojeni na curažo(pri V tendenci vetra v nižjih plasteh, se lahko izvlečemo tudi na SV strani grebena). Na krasu je teren višji od doline, zato se nam relativa hitro zmanjša in imamo omejen čas za iskanje. Če se odločimo, da se vrnemo nazaj v dolino proti Lijaku, smo najverjetneje obsojeni na curažo, vendar bližje pristanku. Če se odločimo za vztrajanje na Krasu imamo večjo verjetnost, da najdemo steber, vendar dolgo pot nazaj, če nam ne uspe. (največji zaviralec napredka je bojazen pred curažo!)

Stebri na Krasu so običajno močni in visoki, tako, da ko ga dobimo smo rešeni in lahko začnemo uživati v razgledih.

Od tukaj lahko nadaljujemo naprej proti morju ali vzhodno proti Istri. Če nimamo preletaških planov, se lahko vrnemo direktno na Lijak ali pa letimo naprej po krasu do Cerja, kjer se običajno brez večjih težav ponovno dvignemo[2] in vrnemo na Lijak ali podaljšamo čez Šempeter do Sabotina. Priporočljiva višina, za povratek na Lijak z JZ tendenco je 1200m. Če se pri povratku iz Krasa znajdemo nizko, je področje [3] najbolj termično aktivno in nam dostikrat ponudi rešilno bilko.

Kot omenjeno je pri Krasu ključno, da pridemo čez greben in najdemo steber, od tu naprej je pa relativno lahka vrnitev nazaj na Lijak. Žal je dni, ki bi to omogočali samo okoli 5%, ravno zato ima Kras poseben čar.

Primeri: https://tinyurl.com/lijakkras

Zimzeleni Jurij je nekoč rekel, da je slovensko padalstvo na tako visokem nivoju tudi zaradi Lijaka. In ne samo zato, ker omogoča letenje tudi pozimi, ampak tudi zaradi možnosti, ki jih ponuja!

Se vidimo na Lijaku, Sabotinu, Banjšicah ali na Krasu.